Z jenom rokom je šamrleka zela,

vu drugo je krunico dela,

šepindravo se vupira v boto

i išče mesto f koto

de bo prebirala kuglice

žalosne krunice.

Roke drhteče, reči čkomeče,

vrh prsti zrnca premeče…

V zopečko de babica sedi

samoča jo rovno voči gledi.

Tu i tam, dok molitva v grli zapne,

soza joj v krilo čvapne.

Vrota nišče ne otpira,

nišče ne hodi čez dvorišče,

samo kojpot kakvo glodno pišče

pokljuka po poceko,

pogledne babicio

kak moli žalosno krunico.

 

Kakve to grehe babica nosi

i kam jih k nevoli skrivle,

za kakve blagoslove prosi

i koje se svece dozivle?

Morti bi štela v nebo dleteti

levka kak ftiček mali,

morti bi štela stiha dijti

kaj njeni ne bi ni znali.

Postiha, postiha serce otpira

vunj pušča jedinoga pajdoša

koj saki den, dok babica

na šparhet presloni boto,

mesto išče f koto

i z njom strpljivo

prebira kuglice

žalosne krunice.

                                 Ankica Bistrović

 

                                Objavljeno u Koprivničkom književnom godišnjaku 2011.