PROČITANO

787

PUTA

OD 14.01.2018.

Kraljestvo Zlatoroga

Alpski kozorog je meni najljubša divja žival. Tako ponosen, spreten, umirjen. Hodim od Staničeve koče proti Cmiru in ga naenkrat zagledam. Nepremičen, tih, s pogledom kot da bi posedoval vso modrost sveta. In kakšni krasni, zviti rogovi. Lahko si zamislite kako so žareli zlati rogovi na belem Zlatorogu.

Kraljestvo Zlatoroga

Med obilico doživetij v mojem rojstnem kraju, moji prvi domovini, sem izbrala ljubezen do slovenskih gor, zlasti Julijcev. Kljub temu, da sem prehodila skoraj celo slovensko planinsko pot, od Pohorja, prek Kamniških Alp in Karavank, sem se svetu Julijcev večkrat vračala kot osrčju gorske lepote. Vzljubila sem Slovenijo takrat ko sem začela hoditi z nahrbtnikom po njenih pešpoteh. Doživela sem jo kot pravljično deželo. Ugotovila sem, da tista pokrajina, ki si jo predstavljaš ko ti pripovedujejo pravljice res obstaja, da je resnična. Več let sem prihajala na dopust v slovenske hribe in gore. Najprej obiščem babico in dedeka, teto in strica v Ljubljani, mojem rojstnem mestu, nato grem gor, proti višinam in tihoti (kot je svojo knjigo naslovil naš profesor primerjalne književnosti, znani predavatelj in eden izmed prvih srbskih plezalcev, Raško Dimitrijević; v knjigi opisuje vzpon na Jalovec z Jožom Čopom in še enim prijateljem).

Na Triglav sem se povzpela devetkrat, skoraj vsakič z druge strani. Možnih pristopov je nešteto. Lahko se mu približaš z mojstranske strani, skozi doline Krma, Kot ali Vrata, skozi Vrata pa po Tominškovi poti ali čez Prag. Lahko ga obiščeš z bohinjske strani, skozi dolino Voje in Uskovnico, ali prek Vogarja in Viševnika, mimo planine v Lazu in Mišelj vrha, do Vodnikove koče in potem naprej proti Planiki. Ali pa s Pokljuke, prek Rudnega polja, kot gredo najbolj pogosto na tradicionalni pohod 100 žensk na Triglav. Tudi iz Trente, po dolini Zadnjice, potem pa desno na Prehodavce in čez Hribarice na Dolič in naprej. Ali pa na levo do Pogačnikovega doma, pod katerim je jezerce, nad njim pa veselo poskakujejo gamsi. Med potjo zagledaš planike, ali pa ti veterček prinese vonj po ciklamah, nakar jih tudi zagledaš.

Samo dvakrat sem šla sama proti Triglavu, čeprav to nikakor ne priporočajo. Sicer se pa to bolj nanaša na plezalce. Prvič pridem v Staro Fužino in povprašam za najlepšo pot proti Triglavu. Napotijo me na Mirka Kajzelja, znanega alpinista in avtorja knjige Naš alpinizem. Prijazno me sprejme v svojem vikendu. Na stenah velike planinske fotografije. Priporoči mi že omenjeno pot Čez Vogar. V Planini v Lazu, v sirarni, zvem, da ima tam hišico znani slovenski skladatelj Marjan Lipovšek, čigar hčerka Marjana je operna pevka na Dunaju. Pot se je dobro iztekla, vreme je bilo lepo in nisem bila v nevarnosti, da zaidem. Drugič sem šla na proslavo 200 let od postavitve Aljaževega stolpa na vrh Triglava. Bila je takšna nevihta 2. avgusta leta 1985, da sem prišla vsa mokra na Kredarico.Nekaj dni smo bili zasneženi. Bilo je malo gostov, niti predsednik Planinske zveze Slovenije dr Miha Potočnik ni prišel. Bili so tam snemalci radija Ljubljane. Enemu sem povedala, da sem se prijavila za pohod 100 žensk na Triglav, ki je vedno v začetku septembra. Je rekel : « Bomo pobrskali » in verjamem, da je, ker sta samo še dve planinki iz Splita, ki jih je poslal znani splitski plezalec Stipe Božić, in jaz bili izžrebani zunaj Slovenije. Saj nisem hrepenela za tako množičnim vzponom, pred tem se bila že nekajkrat na vrhu, toda udeleženke vedno spremljajo znani slovenski plezalci – Himalajci. Glede na to, da sem pred razpadom Jugoslavije bila članica Sveta knjige in redno naročala planinsko književnost, sem skozi besede in fotografije spoznala več znanih imen. Ko sem prebrala avtobiografski roman Nejca Zaplotnika Pot, sem ga leta 1985 prevedla v srbščino, ker je bil drugačen, bolj čustven in iskren. Žal do današnjega dne ni bil izdan, čeprav mi je Tone Pavček, tedanji urednik Cankarjeve založbe, kateremu sem dala en izvod prevoda, zaželel srečo na tej hudi poti.

Občudujem te fante in dekleta, ki se ukvarjajo s športom, ki nima občinstva. Sami v stenah, nad prepadi, premagujejo višino in tudi svoje slabosti, pomagajo eni drugim, učijo se poslušati naravo in ne vztrajati na vrhu za vsako ceno, saj niso samomorilci, kot nekateri pravijo. Je to strast, toda vzvišena. Vsaj čutiš, da živiš. Vzpon ima globlji smisel, ker je povezan z duhovno močjo in z naravo.

Med spremljevalci je bil tudi Roman Robas, ki je naslednje leto vodil treking v Nepal. Z osemnajstimi slovenskimi planinci smo hodili proti Sagarmati (kot imenujejo Nepalci Mount Everest) in se povzpeli na 5.500 metrov visok vrh Kala Patar. Po takšni izkušnji in doživetjih tamkajšnjih ljudi in narave sem še eno leto živela dobesedno v oblakih, dokler ni počasi vse splahnelo ko se je verbaliziralo.

So namreč stanja ali doživetja, ki jih je zelo težko opisati ali razdeliti z nekom kdor ni bil deležen tega. Kljub temu hočem omeniti enkratno doživetje okrogle mavrice na samem vrhu Triglava. Josip je bil izkušen planinec, Nadi je bil to prvi vzpon na Triglav, jaz sem se pa pravkar razšla s fantom, duša je bila bolana in sem mislila, da nikdar več ne bom imela moči za hribolazenje. Josip je ponavljal čarovne besede. « Ti to zmoreš, ti to zmoreš » in res smo čez Prag prišli do Kredarice. Bilo je že popoldne, vreme se je slabšalo, meteorologi so nam rekli, da naj pohitimo, tazadnji planinci se se vračali, mi pa s pomočjo klinov gremo navzgor. Pridemo na mali greben, hodimo proti velikemu, oblaki se vedno hitreje kopičijo na desni strani neba in naenkrat zagledam okroglo mavrico in v njen rahlo pripognjeno glavo, kot da bi bila sveta Marija. To je bilo tako močno doživetje, da nisem verjela lastnim očem in sem moja prijatelja vprašala ali vidita tisto kar jaz vidim. Pritrdila sta in vsi trije smo bili v tisti okrogli mavrici. Saj vem da bi fiziki ali fotografi dali znanstveno pojasnitev tega pojava, toda mi smo to doživeli popolnoma drugače. Josip je rekel : « Tole je ali nagrada ali upozorilo ! » Nagrada, ker smo iz sebe izvlekli vse kar se je dalo, da pridemo do konca, kljub otežkočenim okoliščinam. Opozorilo, ker smo si upali kreniti gor čeprav je bila slaba vremenska napoved. In glej čudeža : imeli smo več moči in energije pri spuščanju, čeprav si takrat ponavadi bolj utrujen in manj pozoren, saj se pogosto prav takrat zgodi kakšna nesreča. Nismo prišli samo do Kredarice, temveč smo nadaljevali pot proti Staničevi koči in tam prenočili.

Pred vzponom na Triglav smo na Dovjem srečali Janeza Brojana, znanega plezalca, čigar oče je tudi alpinist. Spoznala sem ga na pohodu 100 žensk na Triglav. Povedal je, da je to njegovo drugo življenje, ker je padel z motorja, poškodoval glavo, pa se je vendarle vse dobro izteklo. Po vrnitvi v Mojstrano smo ga zopet srečali. Pravkar je kot gorski reševalec s tovariši prinesel truplo invalida, ki ga je med pohodom invalidov na Triglav zadela srčna kap. Ko smo mu omenili okroglo mavrico je rekel. »Doživeli ste Glorijo. Planinci tudi 5o let hribolazijo in tega ne doživijo ». Počutili smo se izbrani, hvaležni Bogu ali višjim silam na takšnem darilu. Po vrnitvi domov je Josip bral eno knjigo francoskega pisatelja in zvedel, da je tistega dne, ko smo bili na vrhu, 6. avgusta, po katoliškem koledarju praznik spremenjenja Gospodovega.

Kako naj ne omenim Gozd Martuljek, rajski kot pod Špikovo skupino, kamor prihajajo obiskovalci iz vsega sveta občudovat spodnji in zgornji slap, vse leto zasneženo vznožje Za Akom, rajsko livado pri kapelici in planinski koči, potoček Martuljščico in Savo Dolinko v katero se le-ta vliva. Tam se že nekaj desetletij, vsakič na isti jasi in ob istem času, srečujejo in družijo ljudje, ki iščejo načine za duhovno rast. Najpre so to bili člani Teozofskega društva in njihovi prijatelji, zdaj pa je to Tabor ljubiteljev narave in starodavnih modrosti. Pridejo zanimivi predavatelji s področja alternativne medicine, duhovne izobrazbe ali pa organizirajo zanimive ustvarjalne delavnice. Za otroke je tudi poskrbljeno. Na krasni jasi, obkroženi z gozdom, v bližini reke imajo čudovit prostor za igro. Zjutraj skupaj pozdravljamo Sonce, vadimo jogo ali tai chi chuan, umijemo se v potoku ali reki, zvečer pa sedimo ob ognju, pojemo in pripovedujemo zgodbe, igramo na kitaro ali orglice, opazujemo ples salamanderjev v plamenu ali poslušamo pokanje lesa. Zdi se nam, da nismo sami. Okoli nas so nevidna bitja : gozdni škrati, gozdne vile in, če res verjameš v ta svet, je življenje bolj bogato in pestro.

V tem taboru sem eno leto spoznala krasnega, vsestranskega človeka – Janeza Svetino. Bil je psiholog, plezalec, prevajalec, svetnik za slovensko šolstvo. Napisal je knjigo Slovenska šola za novo tisočletje, ki sem jo kupila takoj po vrnitvi v Ljubljano. Petnajst let je živel v ašramu znanega učitelja integralne joge, Šri Aurobinda, na jugu Indije. Prevajal je njegove knjige z angleščine v slovenščino. In na koncu bil ena izmed redkih žrtev tazadnje nesrečne vojne s slovenske strani. Pravijo, da ga je ustrelil tenkist v Zgornji Radgoni, kamor je prišel na strokovni seminar. Janez ga je hotel fotografirati.

Zdaj pa o Jaki Čopu, ki izhaja iz znane alpinistične družine. Spoznala sva se pred nekaj desetletij v koči Zlatorog v Trenti. Takrat sem prvič slišala pravljico o Zlatorogu. Pripovedoval jo je tudi tisočerim slovenskim otrokom. V knjigi Raj pod Triglavom je zapisal:”Res so tuje gore mogočne, velike in lepe, toda kje je še na tako malem delu sveta združeno toliko raznolikosti, tihe domačnosti in vznemirljive lepote, kje je še toliko divjih in nedostopnih sten, z bohotnim gorskim cvetjem posutih livad in grozljivega vzdušja neviht in megla? Kje naj bi še našel tako dobre ljudi, kot so ljudje pod našimi gorami, ki sem jim dolžan za gostoljubje na samotnih gorskih popotovanjih?”Poet slovenskih gora je znan po monografijah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1972), Kraljestvo Zlatoroga(1989), Slovenski kozolec (1933), Trenta in Soča (1996). Zadnjo samostojno razstavo mu je ob 90-letnici konec leta 2001 pripravil Fotoklub Triglavski narodni park na Bledu.

Svoja srečanja s stenami, oblaki, viharniki, macesni, pa tudi z zanimivimi ljudmi bi rada končala s pesmijo, ki jo je Oton Župančič podaril znanemu slovenskemu plezalcu, delavcu jeseniške železarne, Joži Čopu, za njegov 50-ti rojstni dan. Odkrila sem jo na zadnji strani biografskega romana Toneta Svetine “Stena”.

“Nekje na vrveh

V bližini zadnjih gnezd

in prvih zvezd

nekdo

s pobožno roko

sega po nedotaknjenih stvareh:

in kar se mu nameri pod dlan,

spremeni se v žlahten kamen,

v čudežni plamen,

bajen cvet,

lek vseh ran.

Pod dotikom njegovih rok