Ko se nekaj ne dogaja pred našim pragom se nas ne tiče.. zelo redko se sploh zavemo kaj se dogaja z našimi sosedi. Kaj šele, da bi svoje prepire opravljali v javnosti tam se to ne spodobi. Za zaprtimi vrati pa marsikje pretepanje, nespoštovanje, ali pač samo odmik iz realnosti z prekomernim uživanjem alkohola, tišino, zamoti nas televizija, računalnik, in druge dejavnosti.. namesto pogovora imamo 1001 izgovor kako smo zaposleni... do stopnje kjer nam vsakodneven pogovor postane neprijeten, nenavaden dogodek, ko mogoče za uro ali dve zmanjka elektrike pa še takrat ne vemo kam bi sami s sabo.

Ne nikakor niso vse družine takšne.
Mogoče pa sem samo jaz blagoslovljena s sosedi, ki me obkrožajo in živim v najbolj kruti soseski.

Leta sem poslušala soseda nasproti kako se kregata z ženo.. v spominu mi ostane prizor, ki sem ga gledala z otroškimi očmi in takrat v hipu odrasla, kako jo lovi z velikim kolom(mož ženo namreč) in ji z njim nalomi hrbet, ko ona ne more več bežati in ko jo ves pijan ujame .. Od čiste zlobe, jeze, svoje lastne bolečine.. to ne morem soditi. Kalvarija pretepanja, poniževajnja in kreganja se je končala ko je mož umrl. Kaj bi bilo če nebi lahko le ugibamo?

Prav tako sem opazovala druga dva zakonca ravno tako soseda kako se utapljata v alkoholu.. čez teden povsem normalna pridna delavca s tremi majhnimi otroki, vse super fajn popoldne ali čez vikend pa vpitje, pretepanje (tudi to ni bilo splošno znano, zvedela sem šele od otrok) skozi leta se je to stopnjevalo do stopnje ko sta se ločila .. še prej pa je bila seveda vpletena policija, prijava zaradi nasilja.

Tu se zgodba ne konča na drugi strani prav tako vpitje še enega soseda in njegove nezadovoljne ljubice.. oba že precej v letih oba v »drugem zakonu«. Po rojstvu vnukov so se stvari občutno izboljšale poprej pa je odmev nosil le ostre nezadovoljnje besesede do mojega okna.

Preko travnika pa še sosed, ki se je skozi leta zapil se nato »poročil« še z romkinjo .. na neodobravanje vse okolice se tam vsake toliko zbira vsa razširjena družina in vsake toliko tudi policijska patrulja zaradi pretepov ali zmerjanj ..

Najtežje je pogledati pri sebi .. dobra krščanska družina, ki se ima rada z veliko prijetnih sorodnikov.
V lastnem domu pa razkol in tišina .. pristni pogovori so redkost, da o objemanju ne govorimo (te redkosti se zgodijo ob praznikih in rojstnih dnevih) .. kreg in neprijazne besede pa skorajda norma .. če je delo se dela skupaj .. vendar težko mine katera stvar brez poprejšnega kreganja za naprej in nazaj..
Globoko v srcu vem da se imamo radi ... a pogovarjati se vseeno ne znamo.

V kakšni soseski vedar živim se sprašujete. Pa to je grozno. V povprečni slovenski vasi, ki velja za eno bolj prijetnih in v njej živijo prijazni ljudje. Prah pa se dvigne le ko pogledaš pod preprogo ...

Pa imamo izgovor .. v šoli so nas učili matematiko, zgodovino in geografijo ne pa umetnosti in veščin komuniciranje, niso nas učili o srčni inteligenci (kaj je to ? ) ne o psihologiji, vzorcih obnašanja, o razmišljanju s svojo glavo.
Vse kar se naučimo komunikacije se jo naučimo od staršev, sosedov, prijateljev, družbe, ki se jo naučijo od svojih staršev, svojih prijateljev in tako dalje, iz generacije v generacijo se širi nestrpnost, nerazumevanje, slabo priučeni načini komuniciranja.

Na koncu so skregane cele vasi, ki niti ne vejo kje in kako se je prepir pričel ali pa imajo 100 različnih verzij. Vse legitimne vse podprte z dejstvi in vsak ima svojo za pravilno in edino pravo resnico.

Na koncu niso skregane le vasi tudi področja, ustvarjajo se stereotipi, gorenjci so takšni, dolenjci drugačni, prekmurci ..

Ne to niso dejstva, dopuščam možnost, da se motim in da nobena mojih trditev ni prava.. še več hočem pravo razpravo, razmišljanja in prespektivo z drugega zornega kota, pogled z drugimi očmi.

Težko pa verjamem da nobeden nima take izkušnje če ne lastne pa jo opaža pri sosedu ali prijatelju, ki te ne zna poslušati, te prekinja med pogovorom, se strma če ne obvelja njegovo mnenje, drži zamere če se napačno izraziš.

Na žalost večina večina ljudi ostane na stopnji znancev »Oj kako si ? dobro pa ti? Tudi dobro? Super vreme mamo? Ja res je.« Ko pa bi morali poglobiti naš odnos postane neprijetno, nismo navajeni tega, zato odnehamo, ali pa se skregamo in leta ne pogovarjamo, nosimo v sebi zamere, ki so nepotrebne če bi se le naučili pogovarjati z razumevanjem tega kar nam drugi govori. Namesto, da bi se naučili nekaj, mora obveljati naš prav in naš način razmišljanja.
Partnestvo, prijateljstvo, odnosi med družinskimi člani.. vse to lahko iz nas potegne tisto najslabše ali najboljše.

Orožije niso zgolj orodija za smrt; so tudi besede, ki jih uporabljamo, ter naša dejanja. pravi Wayne Dyer v svoji knjigi Premik.