Rudolf Steiner Janezova Apokalipsa (GA 104)

začetek 8. predavanja (25.06.1908)

Že večkrat je bilo povedano, da se bo naših 7 kulturnih epoh končalo z vojno vseh proti vsem. Tako vojno si moramo predstavljati popolnoma drugače, kot smo to danes navajeni. Moramo vzeti v obzir, kaj je osnova in pravi vzrok za vojno. Ta osnova in vzrok sta prevlada egoizma in sebičnosti dela človeštva. In sedaj smo v naših pogledih toliko daleč, da smo videli, kakšen dvorezni meč 1 je ta človeški »Jaz«2. Kdor ne dojame, da je ta »Jaz« dvorezni meč, ta bo težko dojel celoten smisel evolucije človeštva in sveta. Na eni strani je ta »Jaz« vzrok, da ljudje postajajo otrdeli v sebi, da vse svoje notranje kapacitete in kar jim je na razpolago v zunanjem svetu postavljajo v službo tega svojega »Jaz-a«. Ta »Jaz« je vzrok, da se vse človeške želje usmerjajo v to, da se ta »Jaz« zadovolji kot tak. Ko ta »Jaz« teži za tem, da si prisvoji en del zemlje, ki je last vseh, kot svojo last in teži za tem, da iz tega področja odstrani vse ostale »Jaz-e«, da se z njimi vojskuje in z njimi stopa v borbo – to je ena stran tega »Jaz-a«. Ampak na drugi strani ne smemo pozabiti, da je ta »Jaz« istočasno tudi tisto, kar daje človeku njegovo samostalnost in njegovo notranjo svobodo, kar človeka povzdiguje v pravem pomenu besede. V tem »Jaz-u« je osnova njegovega dostojanstva. To je kal božanskega v človeku.

Ta pojem o »Jaz-u« povzroča težave mnogim ljudem. Postalo nam je jasno, da se je človeški »Jaz« razvil iz ene skupinske duševnosti, iz ene vrste splošnega, univerzalnega »Jaz-a«, iz katerega se je potem izdiferenciralo v posamezne »Jaz-e«. Bilo bi narobe, če bi človek spet težil, da se ponovno izgubi s svojim »Jaz-om« v kakršnikoli univerzalni, skupni zavesti. Vse kar povzroča, da človek čuti privlak, da izgubi svoj »Jaz« in da se z njim razblini v nekakšni splošni zavesti je le proizvod slabosti. Svoj »Jaz« razume samo tisti, ki ve, da enkrat, ko je osvojil svoj »Jaz« v toku kozmičnega razvoja, ga sedaj več ne sme izgubiti. In če človek razume misijo sveta, bi predvsem moral težiti za tisto močjo, da ta »Jaz« vse bolj ponotranji, ga naredi vse bolj božanskega. Pravi antropozofi nimajo  nič  s praznim govoričenjem , ki nenehno poudarja določeno razblinjanje svojega »Jaz-a« v nekem vsesplošnem »Jaz-u«, stapljanjem v kakršnikoli pra-mešanici. Pravi antorozofski pogled lahko postavi kot končni cilj le skupnost samostalnih in osvobojenih individualiziranih »Jaz-ov«. In ravno to je misija Zemlje, ki se izraža v ljubezni: da en »Jaz« svobodno srečuje (dela odnose z) drugi

»Jaz«. Nobena ljubezen ni popolna, če izhaja iz sile, pogojevanja in prisilnega vezanja enega z drugim. Edino, in samo tedaj, ko je vsak »Jaz« toliko svoboden in samostalen, da tudi ne rabi ljubezen, komaj tedaj je njegova ljubezen svoboden dar. To je tako imenovani božanski plan sveta: da se ta

»Jaz« naredi tako samostalen, da bi kot individualno bitje iz popolne svobode in dobrovoljno tudi Bogu lahko ponudil ljubezen. Če bi ljudje bili tudi v najmanjši meri prisiljeni na ljubezen, bi to pomenilo voditi ljudi z nitmi odvisnosti.

Nedodelan in neformalen prevod iz srbskega jezika (Mile Galović in Siniša Nikolić, 2000)!

Radovan Jokanović

1  Slika 1. okultnega pečata Janezove Apokalipse oz. Razodetja (Biblija).

2  »Jaz« oz. »ego« človeka, ki je danes »4. telo« človeka (ob fizičnem, eterskem in astralnem telesu). Ta je lahko

v službi nižjih nagonov (»le za svoj lasten interes«) oz. v službi nepravilno razvitih duhovnih hierarhij, ali usklajen z višjimi cilji evolucije (»za dobro vseh«) oz. s pravilno razvitimi hierarhijami duhovnih bitij.