MARIJA MOJCA VILAR

Likovna snovanja Marije Mojce Vilar so raziskovalna, eksperimentalna in idejno zanimiva. Usmerjajo jih bogastvo slikarskih znanj in vedenj, izjemna osebna senzibiliteta ter vsebinsko poglobljena osmišljanja. Tokrat pa se njen krog likovnega delovanja razpira tudi v izraznost drugačnih medijev in novih tehnologij.

Za avtorico, ki živi na bregu Kamniške Bistrice, je voda že od nekdaj njena fascinacija. Čuti jo, se poglablja v njeno življenje, v njeno sporočilnost in moč. Ob aktualnosti vodne problematike, je to svojo misel, posvečeno vodi, želela predstaviti tudi v obliki razstavnega projekta, imenovanega »Poklon vodi«. Zato je preusmerila tok Kamniške Bistrice in jo pripeljala v Galerijo Domžale. V podoživetje in občutenje jo je dala v obliki različnih čutnih zaznav.

Projekt predstavlja pristno, neposredno, izrazno bogato in sporočilno zgodbo o vodi. Variabilne razmišljanja na bistvene teme, povezane z vodo, vzeta iz različnih kultur, predvsem pa iz slikarki lastne biti, predstavljajo pravi miselni zapredek, v katerem se ob bogastvo vsebinskih interpretacij pojavljajo nepogrešljiva spoznanja o vodi kot o viru življenja, o njeni očiščujoči moči, o njeni sposobnosti preporoda.

Preko simbolnih znamenj, vzetih iz občega repertoarja simbolov in tistih s povsem intimno interpretacijo, avtorica snuje osebno ikonografijo iluzij in aluzij na vodo, in nato gledalca pripelje celo do žive vode. Ponudi mu jo kot iniciacijo. To je »posvečena« voda, na kar dodatno namiguje njena prezentacija v skledasti formi s podnožjem, ki povsem asociira na kropilni kamen.

Voda je zajeta tudi v kristal vode, v še eno simbolno znamenje, v ikozaeder, ki je po Platonu simbol vode. To je eksaktno, geometrijsko telo smaragdno zelene barve, ki lebdi v prostoru in v njem dominira.

In potem je tu še voda morja, ali pa tista, povsem prava likovna senzacija. Morje je voda, ki avtorici predstavlja začetek in konec, dokončnost vsega ali izvir novega. V slikarkinih interpretacijah je transformirano na slikovni oder, na površino njej ljubega formata (160x60 cm), kjer se odvija igra slikarskega plastenja. Ritmizirano ubrani potegi puščajo sledi neštetih modrin, tankočutnih barvnih prepletanj in prehajanj. Ustvarjajo vez z realnimi danostmi, vzpostavljajo prostorsko globino, pa tudi zračnost in transparenco, skozi katero lahko potujejo misli. Navsezadnje objektivizirajo tudi pojem Modro(sti).

Pogled na slikovnih poljih široko odpira obzornica, horizontala, ki predstavlja prehod iz vode na nebo, v neskončnost kozmičnih prostranstev oziroma v magično, na nek način iluminirano in povsem homogeno modrino. Ta je radikalno očiščena zunanjih informacij in zdi se, da na njej ni niti sledi slikarkine intervencije. Je le čista barvna snov, veličastna manifestacija spokojnega neba, meditativne kozmične neskončnosti in spokojnosti.

Razstava Marije Mojce Vilar, z naslovom Poklon vodi, predstavlja slikarkino osebno fascinacijo nad to elementarno dobrino. Voda preko avtoričinih simbolnih, metaforičnih, asociativnih, sugestivnih, več in globlje pomenskih predstav »teče« skozi galerijski prostor ter ga spreminja v kompleksno virtualno dejanje. Slikarkino razmišljanje se »razliva« preko dvodimenzionalnih slikovnih polj in se udejanja v obliki različnih, novih medijev ter eksponatov z izrazno funkcijo in sporočilnostjo. Gledalca vabi k aktivnemu spremljanju večplastnega projekta in mu ob »potopitvi« v njegove globine omogoča spoznanje svetosti vode ter mu skozi njeno očiščevalno moč prinaša katarzični občutek.

Avtorica si je za tokratni nagovor izbrala jezik sodobne umetnosti, ki je simbolen, posredno spoznaven, globlje razumljiv. Kritik in teoretik Mayer Shapiro ravno v tej oteženi komunikativnosti, v težavni razumljivosti vidi velik pomen sodobne umetnosti, saj od človeka zahteva napor pri dešifriranju, ne ponuja mu znanih obrazcev in ga sili, da se do nje opredeljuje na aktiven, nekonvencionalen način.

Kdor pa je pripravljen vstopiti v svet idej Marije Mojce Vilar, se prepustiti toku njene reke, očistiti misli v njenih vodah in prisluhniti njenemu šumenju, temu bo oživljajoča moč vode pljusknila iz razstavnega ambienta tudi v njegovo notranjost in jo preplavila z revitalizacijsko močjo. In vzpostavljen bo magični trikotnik, dialog med avtorjem, umetnino in gledalcem.

Vredno je vstopiti! Voda si to zasluži, pravi Marija Mojca Vilar.

Da, vredno se je potopiti, in se vrniti k (iz)viru.

Anamarija Stibilj Šajn