SLOVENEC KOT »NUBA« - V SVETOVNEM GENOCIDU

 

 

Na »koncu sveta«, za razumevanje povprečnega Slovenca - v deželi »zamorcev«, nekje v Nubskih goráh, se dogaja genocid nad domorodnim ljudstvom. Ljudstvom pastirjev, nabiralcev, plesalcev, pripovedovalcev zgodb, ki so v svoji srčni brezbožnosti živeli raj nebes na Zemlji. Pravljično, kot v Kekčevi deželi, s Pehto in Bedancem, s kozami in divjadjo. Bistro vodo so še nedavno zajemali iz deviških izvirov, vse udobje so imeli v naravi okoli sebe. Znali so se čuditi in učiti iz knjige Življenja.

 

Nadrasa belcev je vztrajno vdirala v neoskrunjeno naravo k neoskrunjenim ljudstvom na paradnih konjih »civilizacije«, jih oblačila, jim pripeljala vodo v plastenkah, jih trpala v šole, njihovo poganstvo križala s križem, njihova naravna bogastva pa polastninila. Jim vzela vse, kar so bili in imeli. Za nekatere petične, hedonistične riti pa smo želeli ohraniti nekaj tega »divjaškega bouqueta«, ne preveč, ravno prav – zato smo izumili rezervate, njihovo tradicijo zavili v celofan in iz nje naredili obredno kičarijo. Da samo za nas slečejo civilizirane cape in se našemijo v tisto, kar je bilo včasih za njih sveto, intimno, za tujce nedostopno. Avanturistična mrzlica šerugovskega naslajanja.

 

Smo se kdaj vprašali, zakaj se je prav med Slovenci našel človek, ki kot »glas vpijočega v puščavi« kriči po svetu o grozljivem genocidu, ki se dogaja najbolj nedolžnim, »Marijam in Jožefom«, iz neke daljne Afrike? Zakaj prav Slovenci kažemo veliko mero občutljivosti do nekega daljnega plemena v neki daljni Afriki? Pri genocidu nad Tibetom smo še spali. Tedaj nam je bilo še fino, udobno. Danes, ko se soočamo z Nubami in Darfurjem, pa nam ni več tako fino in udobno. Tudi sami čutimo obup, krivice, bes, opeharjenost. Morda se intuitivno zavedamo, da pravzaprav ni resnično velike razlike med Nubo in Slovencem. Morda si danes prvič upamo nezavedno hrepeneti prav po tistem, kar smo belci iztrgali, poteptali in uničili toliko avtohtonim kulturam in jih preko slogana »po svoji meri« prikrojili in pribili na križ kapitala in civiliziranosti. Demistifikacija skorajda posvečenih besed »kapital«, »razum« in »civilizacija« nas je s trdo roko udarila nazaj direktno v čelo. Morda zato zopet postajamo malo manj človek-mašina, kot pravi Tomo, bolj občutljivi, z več srca. Srž Tomovega sporočila vidim v njegovem stavku: »Mi pomagamo, da vi lahko vidite in pomagate odrezati tega raka, ki se širi. Da začutite metastaze in da preprečite, da nas vse to požre. Sedaj vas kličem, dokler ni prepozno, ker potem nam bodo zavladale mašine…«.

 

Nube so svetleč tujek na črni luži nafte. Zato jih je treba enostavno pobiti, zmasakrirati, za zabavo pa še posiliti. Ob tem kimajo vsi – rumeni, beli, črni, oker… Eni pobijajo in posiljujejo, drugi mižijo. In vzporedno z njihovim pobojem se dogaja tudi poboj njihove narave, pogoja njihovega preživetja. Namreč kaj, če se kakšna Nuba izmuzne lovcem smrti? Zato zbombardirajmo tudi vsa drevesa, razorjimo z minami ječečo zemljo, uničimo njihove vodne vire, zasejmo bolezni, degenerirajmo celotno okolje. Saj je nafta pod zemljo – kaj nas briga tisto zgoraj!? In dogaja se tudi poboj njihove kulture. Pod diktatom Velikega brata kričijo nad njimi lastni bratje in sestre, da so primitivni, nagi, da so sramota za celo Afriko in jih želijo spreminjati po neki kupljeni vase-prepričani samopodobi, ki ne vzdrži harmonije vzpostavljenih vrednot prastare skupnosti. Fizično uničenje, uničenje pogojev njihovega preživetja in uničenje temeljev njihove kulture – to so elementi popolnega genocida. Vse to se dogaja Nubam in prebivalcem Darfurja…

 

… Kaj pa nam? Kje je tu torej Slovenec?

 

Genocid (grško genos = rod + latinsko occidere = ubiti) pomeni vsakršno sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etične, rasne ali verske skupine z namenom v celoti ali delno uničiti to skupino. Ena izmed opredelitev genocida pravi, da je to tudi »naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja«. Z drugimi besedami: »ubij me nežno«.

 

Danes Slovenec izumira »nežno«. Naklepno smo izpostavljeni razmeram, ki vodijo v naše uničenje. Ne bo nas potrebno (vsaj zaenkrat ne) fizično pobiti oziroma iztrebiti. Dovolj bo, da nas popolnoma onesposobijo. Cilj je skorajda uresničen. Smo prodani in razprodani, brezposelni, poneumljeni, brez lastne samooskrbe, z jokajočo čebelo kot simbolom narave, z narodnimi izdajalci kot »poglavarji« dežele, ki se raje rokujejo s korporacijami in tajkuni kot pa z lastnim ljudstvom, razbiti v potrošniške individuume (prepovedana sosedska pomoč), sprogramirani z besedo »hlapci«.

 

Slovenec pravzaprav čaka, da se tudi zanj pojavi nek »Tomo Križnar«, ki ga bo odrešil. Vendar pasivno in ponižno čakanje na svojega »odrešenika« ni danes lekcija Slovenca. Lekcija je, da vsak od nas prebudi »Toma Križnarja« v sebi! In iskreno se bomo morali zopet vprašati – kdo je sploh Slovenec? Ali se še čutim Slovenec? Kaj določa našo etničnost? Katere vrednote? Ali smo res hlapci?

 

Narod, ki hrabro stoji na braniku germanske, romanske in hunske kulture, ni hlapčevski narod! Dva milijona pokončnih ljudi v vztrajnem uporu proti stalnim grožnjam zavojevalcev naše domovine ni majhen narod! Preživeli smo stoletja borbe z drugimi »plemeni«, pa ne bi preživeli borbe z nekaj izdajalskimi ritmi v lastnem narodu! Narod vrhunskih športnikov, izumiteljev in znanstvenikov, umetnikov in poetov ni hlapčevski narod! Smo narod izjemnih zmožnosti in potencialov! Vendar kako naj se lev, ki so mu ves čas blejale ovce, zave, da je lev? In danes je čas prav za rjovenje! Začnimo rjoveti! In zahtevajmo nazaj tisto, kar je žlahtno slovensko! Se zmoremo zopet povezati in predvsem – se zmoremo zopet zediniti, kaj si želimo in česa ne? Če vkup stopi 2 milijona »Tomov Križnarjev« smo moč, ki stali vse okove!

 

Preden so tudi nam vsilili turbo-kapitalistično zlatenico globalizma, je bil simbol Slovenca mali kmet. Tisti, ki je živel v harmoniji z naravo in skupnostjo. Modrec. Tukaj so bile naše korenine, tukaj se je rojevala slovenska narodna pesem, od tod so izhajali naši žlahtni rituali in običaji in to je bil temelj naše varnosti. Politika je simbolno ubila, razvrednotila prav tega kmeta. Danes priznava samo še  kmeta-mašino in kravo-mašino. Mali kmet, modrec, danes ne more več preživeti. In z njim ne more več preživeti slovenski narod. Na mah so odrezali naše vrednote, zmožnost lastne samooskrbe, degradirali naravo zgolj v tržno vrednost (urbanistično, surovinsko, energetsko, turistično…) in spretno zabrisali naše etnične korenine s preobrazbo Slovenca v globalnega potrošnika. To je zapisana zgodba Slovenca kot Nube – v svetovnem genocidu. Vsi narodi danes pravzaprav ječijo pod jarmom tega vse-človeškega padca v Had. Vsi smo pozabili, kaj je pravzaprav »funkcija človeka na planetu Zemlja, ker smo se prodali za udobje«, kot pravi Tomo.

 

Verjamem, da ko se bo uspelo iztrgati izpod tega suženjskega jarma potrošništva enemu samemu narodu, bodo temu sledili tudi ostali. Ta narod smo lahko prav mi – Slovenci! Postanimo vzor! Cel svet mrzlično išče nov model bivanja in sobivanja (le majhen procent reptilskih struktur želi zaradi svojih sprijeno egoističnih interesov ohranjati staro). Na koncu dvatisočletnega cikla smo. To je bil cikel racionalizma, cikel mislečega človeka, Homo sapiensa. In upam, da smo dojeli, kje so meje razuma. Razum brez čutenja, empatije, ljubezni, zavesti – je mašina, ki ustvarja svoj samoproizvajajoč destruktivni krog. Mašina, ki zgolj preračunava verjetnosti in možnosti pluralistične realnosti po kvocientu koristi, ne omogoča pa rešitve harmoničnega bivanja in sobivanja. Preživetje človeštva je danes odvisno od tega ali bomo lahko vstopili v nov evolucijski krog - iz mislečega človeka v čutečega in zavestnega človeka. Paradoks tega časa je, da so rešitve pravzaprav že znane in jasne - če želimo preživeti kot Slovenec in še bolj temeljno – če želimo preživeti kot človeštvo na Zemlji. Človek kot parazit se je namreč že dodobra odebelil in izčrpal svojega gostitelja. Prodali so nam mit o neskončni ekonomski rasti in nas dodobra sprogramirali, da je to postala naša beseda olajšanja. Vendar vsako povišanje gospodarske rasti pomeni danes podpis k množičnemu umoru in samomoru. Pomeni trpljenje in smrt stotih, tisočih, milijonov izkoriščanih modernih sužnjev. Smrt stotih, tisočih, milijonov dreves in živali. Narava, okolje, izkoriščan človek – ne zmoremo več! Človek je potrošniško izčrpan, razčlovečen. Ali ne hrepenimo pravzaprav zopet po svoji »človečnosti«? Razčistiti pa bomo morali pravzaprav - kaj sploh pomeni »biti človek«! Danes si mora človek začeti postavljati zopet najbolj temeljna vprašanja. Na koncu smo se znašli pravzaprav na samem začetku! In ne zavedamo se še, da se lahko v tem času največ naučimo prav od tistih »prvih«, katerih zadnje predstavnike danes načrtno pobijamo. Od avtohtonih, čistih, tistih, ki še niso pozabili, kaj je pravzaprav resnična funkcija človeka na planetu Zemlja. Tistih, ki »biti« še niso zamenjali za »imeti«. Za nas bo to revolucija v zavesti, oni pa se bodo le nasmehnili...

 

 

Vesna in Robi Vilar

 

-----------------

 

lp, boro

http://budan.blog.hr/